Nostalgičen maj
Sedeli smo ob velikem kresu, tri ženske v najlepših (srednjih) letih in štirje mladi možje. Žensko slabo polovico omizja fant vpraša: »Je bilo včasih pri nas res toliko bolje živeti?« In vse tri mu zatrdimo, da to drži. Tako se ob tradicionalnem kresovanju, kjer sem se letos zadržala dlje kot kdajkoli v življenju – bil je pač prijetno topel večer in družba tudi – nehote vrnemo v čase rajnke Jugoslavije. Vsi, ki so hoteli delati, so imeli delo. Vsi so imeli socialno varnost. Vsi smo imeli sanje in upanje, da se te lahko izpolnijo. »No, večina jih je imela stoenko, pa še na tisto so morali čakati,« na naše pripovedovanje doda mladi mož. Pade še nekaj zgodb o njih, pa legendarnih jugotih. In trabantih. V vzhodni Nemčiji so otroke v čakalno vrsto vpisali že ob rojstvu, spomni prijateljica. Mladenič pa vpraša, če vemo, kakšen je model trabant delux. Ne vemo, se pa nasmejemo, ko pove: »Ima kromiran pepelnik.« Danes, ko skoraj nihče več ne kadi v avtu, je to res smešen spomin. Zato pa so bile druge misli, izrečene ob omizju, bolj grenke. Ker smo ugotavljali, da so sanje sicer še dovoljene, a možnosti, da se uresničijo, je vedno manj. Še huje pa je, da smo se Slovenci začeli preveč zapirati v svoje svetove, postavljati visoke ograje okoli hiš, da se vse manj družimo in da si, tudi če imamo željo, vse težje pomagamo med seboj. Četudi si želimo gledati bolj svetlo, manj črno, nam to marsikdaj ne uspe. Zato sem vesela, da je tukaj maj. To je v Velenju vsako leto mesec za nostalgijo in druženje. Zanj poskrbijo mladi, študenti. Tudi letos bodo. Bližajo se namreč Dnevi mladih in kulture, ki bodo tudi letos ponudili vrsto dogodkov, všečnih tudi nam, v najlepših srednjih letih. In ki bodo priložnost, da mladi, ki jim redko kdo še na glas pove, da so naša prihodnost – ker je to danes preprosto le floskula – pokazali, kaj znajo in zmorejo. Z veliko nostalgije in sporočilnosti. Da si spet želimo živeti v slogi, prijateljstvu in socialni državi. Da si želimo, da se dobre stvari iz naše zgodovine nikoli ne pozabijo. Da so nam vzgled. Da si namesto toče želimo več belega snega odpadajočih češnjevih cvetov, ki pomenijo upanje. Da temu upanju damo krila. In da zato vse bolj pogosto in na glas pojemo pesmi upora zato, ker se zavedamo, da je čas za nov upor. Proti nesposobnosti, pohlepu, sprijenosti in zlorabam. Kombinatke, ki bodo zapele na otvoritvi 23. Dnevov mladih in kulture, že vedo. Mi pa vsak dan bolj. Boste peli z njimi?
- Bojana Špegel, dne 09.05.2013
