Pošteno delat, ne pa krast!
Prvi maj, praznik dela. Po celem svetu ga obeležujejo. Predstavlja simbol solidarnosti med delavci, spomin na čikaško leto 1886, ko je bila zahteva po osemurnem delavniku na demonstracijah krvavo zadušena. Na predvečer praznika po okoliških hribih in gričih zagorijo kresovi, na dan praznika se odvijejo srečanja. Veliko jih bo tudi letos in če boste doma, le stopite kakšnemu naproti. Čeprav so časi težki, čeprav se vse raje držimo sami zase, bo nekaj veselja dobro delo. Vem, porečete – česa naj se veselimo? Zakaj naj bi se zbrali? Zato, ker je treba povedati, kaj je prav in kaj ne. Ponavljati. Danes praznik dela opominja na spoštovanje delavskih pravic. Pravic tistih delavcev, ki delo še imajo, a imajo vse manj pravic in vse več dolžnosti. Pa še za te ne vedo, kako dolgo jih bodo še imeli, ker se jih vse več izgublja v evidencah na zavodih za zaposlovanje. Zadnjič sem delala anketo. S štirimi naključno izbranimi sem govorila. Dva sta rekla, da nimata kaj praznovati. Ker nimata dela. Tistega, česar nimaš, ne moreš slaviti. Po tistem hlepiš. Sem takoj nehala. Delu čast in oblast, je bila parola, ki je praznik zaznamovala nekdaj. A mu je čast z leti precej obledela. K temu so pripomogli mnogi brez časti, ki jih je danes najti na številnih seznamih. Seveda ne zavodskih. Vstajniki so zadnjič, ko so obiskali tudi to dolino rekli, da bi bila zdaj bolj pravšnja prvomajska parola: Je treba delat, ne pa krast! Prosto po slovenskem kantavtorju in pesniku Adiju Smolarju, ki pa je pred »delat«, vstavil še – »pošteno«. Praznujmo! Ker verjamemo, da se poštenje, vrednote in čast še vrnejo. Zato, da mi greste na kak hrib, če vas že ob kresu ne bo!
- Milena Krstič - Planinc, dne 25.04.2013
