ON AIR

- Odpri v oknu

JINX NA EASY

HIT DNEVA

  • Skupina

    Nuša Derenda (6) Kamor me vodi srce

  • Skupina

    Freddie Mercury (3) The great pretender

  • Skupina

    Mambo kings (9) Balerina

PESEM TEDNA

21.07.2018

Izbor poteka vsako soboto ob 9.35 uri. Zmagovalno skladbo pa lahko slišite v programu Radia Velenje dvakrat dnevno: po poročilih ob 9.30 in po poročilih ob 14.30.

Skupina

Manca Špik Kjer pomol poljubi morje

  1. MANCA ŠPIK - Kjer pomol poljubi morje
  2. IRENA VRčKOVNIK IN MJAV - Številka srca
  3. PRIFARSKI MUZIKANTI - Vrni se srce

Cistitis

Pekoče me stisne pod trebuhom. Enkrat, dvakrat, trikrat, tolikokrat, da mine noč in ne zatisnem oči. Popijem kamilični čaj z repičnim medom, v katerega omočim dva kosa cukrenega božičnega kolača z rozinami. Božičnega, tako je. Božič z vsakim letom pride bolj zgodaj. Na jutrišnji dan malo pred enajsto zvečer se začne jesen, kje je šele zima! Kolač pa je bil na praznično-božični sekciji tiste trgovine skladiščnega tipa, katere ime se začne na L, kupljen že pred enim tednom, ko je bilo še poletje. Če ni to potovanje v času! Poletno-jesensko-božični kolač mi pomaga zaspati. Izgleda, da poleg sladkornih esenc vsebuje tudi protibolečinsko-spalne zadevščine. Prebudim se pozno popoldne. Zunaj dežuje in dan je tiste temačno hladne sorte, ko je vsaka ura osma ura zjutraj. Vlačim se po kavču, pustim si streči od spredaj in zadaj, grem se princeso na zrnu graha, gretje deluje brezhibno. Mah, zdravniki, itak so že vsi zapustili svoje ordinacije in se veselijo domačih šniclov ali pa televizije. Mogoče mi pa more biti le zadosti vroče in bakterije se bodo stopile (toliko pa že pobrskam po spletu, da ugotovim, da gre pri meni skoraj stoodstotno za par zoprnih bakterij, ki se jih načeloma prežene z antibiotiki). Tega dne se izognem premikom, največji meri par metrov – iz kavča na okroglo posteljo, iz katere se sploh ne da pasti – v prostoru namreč; spalec se po njej intuitivno premika kot kazalec na uri in ko se zjutraj prebudi, je vedno znova rahlo presenečen nad lastno pozicijo glede na strani neba. Vanjo – v okroglo posteljo namreč, pa se še kako pade v času – v črno luknjo sanj in paralelnih dimenzij (čeprav je posteljna rjuha kremne barve, no, črna luknja se vsekakor bolje sliši kot kremna, kajne).
Zbudim se v naslednji dan, zaslutim sonce, začutim podtrebušno pekočino in si mislim: danes je pravi dan, da preizkusim evropsko zdravstveno izkaznico. Še nikoli je nisem. Berlin in sobota, pa pobrskajmo, kje je najbližji “krankenhaus”. S špansko registrirano rdečo alfo sem pripeljana v “bolnišnico svetega Jožefa”, ki čepi nekje med stanovanjskimi hišami, kot bi se človek znašel sredi Pesja, recimo. Seveda me pošljejo na urgentni oddelek, vikend je, tujka sem, že rahlo slutim, kaj me čaka, ampak optimistično zrem v svet. Klima piha na vso moč, hecne so te zdravstvene ustanove, če vanje vstopiš vsaj malo zdrav, iz njih izstopiš pretežno do popolnoma bolan.
Nekoč sem govorila izvrstno nemško, pa je kratko trajalo. Potem sem raje začela govoriti druge jezike. Gospo na šalterju torej za vsak slučaj (da bi mi bilo udobneje) vprašam, če govori angleško. Zmaje z glavo in me vpraša, če sem iz Finske. (Verjetno k njenemu vprašanju pripomore moja prosojna koža, svetlo modre oči in dolgi valujoči pšenični lasje). Povem ji, da sem iz Slovenije in z mano začne veselo govoriti po poljsko, češ, da je sama Poljakinja, in da mi bo tako mogoče lažje. Ni mi lažje, nemško vsekakor razumem bolje kot poljsko. Pustim ji primeren volumen določene človeške tekočine in čakam, da po zvočniku zaslišim nekaj mojemu imenu podobnega. Čakajočemu so v čtivo med drugim ponujeni delovni zvezki za učenje nemščine in revije National Geographic z letnico mojega rojstva. Narišem dva potovalna balona in tri lastovice. Pred mano pokličejo čisto vse, tudi tiste, ki so prišli za mano. Mogoče nihče ne more izgovoriti mojega priimka in me puščajo za na konec. Končno sem izgovorjena, vendar nisem jaz tista, ki to prepozna. Moram v številko 3. (Seveda, če ne bi bilo nekaj s 3, bi me že čudilo.) Posedeta me na svetlo rdeč usnjen medicinski ležalnik; ženska 1 mi izmeri krvni tlak, ženska 2 me sprašuje o naravi bolečin (tale moja nemščina resnično ni od muh). “Majčkeno počakajte,” izgineta. Sedim. Lesen križec nad vrati, pastelne stene, dolge nemške besedne zloženke na predalih, temno rdeč usnjen okrogel stol. Iz nemškega telefona, nekega starinskega zlatega modela z gumbom za “menu”, ki se pretvarja, da je iz jantarja, izbrišem vse odvečne številke. S taistim telefonom fotografiram svoje noge v belih nogavicah z rdečimi jabolki in srebrnim odbleskom, skrite v čevljih iz modre ščetinaste krave na rdečkasto-oranžkasti marmorirani talni oblogi. Od palca do komolca leve roke zelo počasi, iz drobcenih črtk, s črnim kulijem, suvenirjem flamske opere, rišem zadrgo. Slišim oddaljene glasove, včasih smejoče. Preverjam zrak, če diši po kavi. Nihče ne ve, da sem tukaj. Da na mizi ležijo nalepke z mojim imenom in nekim berlinskim naslovom in barkodo. Prikaže se ženska 3 in me vpraša, koga čakam. Nimam pojma. Vem samo, da sem na temle rdečem usnju že dve uri. Rečem, da so verjetno pozabili name. “Nikakor ne. Počakajte še malo,” mi pravi. “Ali vas kdo čaka zunaj?” “Ja.” “Lahko pride notri.” In čakava naprej, dva. Prikaže se neki zdravnik in me vpraša, če sem oddala tisto svojo tekočino. Gre. Iz papirnatih medicinskih brisač iztrgam veliko snežinko. Če bi me pustili čakati še par ur, bi začela graditi skulpture in kapalk in lestence iz igel, mogoče bi s prevezami in flajštri napravila kakšen stenski kolaž. Resnica je, da se mi že zelo živo prikazuje musaka iz hladilnika in razmišljam, kako dober program bi bil – iti vsak dan malo na urgenco – za tiste, ki želijo shujšati. Pa sem mislila, Nemčija, red in disciplina, tu bi morala celo urgenca delovati, no … ne. Prikaže se mlada zdravnica in reče, da je mislila, da se je z mano ukvarjala že njena kolegica. Ugotovi, da je moj priimek težko izgovoriti in tudi to, da operacija meniskusa nima veze z operacijami notranjih organov. Reče mi, da bi vendarle morala več piti in mi izroči pakeljc rumenih tablet za dvakrat na dan. Tako. Romantično sobotno popoldne se izteka, oblečem si balonar in si rečem: “Kdor čaka, dočaka.”

- Kaja Avberšek, dne 26.09.2013

BLOGROLL


Domača lestvica

  1. Nino - Moja moja (100)
  2. Špela Cesar - Za hip (99)
  3. Nastja Gabor - Sol na rano (33)
  4. Sara Lamprečnik - Ujeta (32)
  5. Tabu - Hodi sam (23)
  6. The Plut family - Ne drži (15)
  7. Andrej Šifrer - Kakšen dan (4)
  8. Kataya - Na srečo (2)
  9. Lusterdam - Moram (2)
  10. 2B - Midva sva (1)
Podrobnosti

Tuja lestvica

  1. Pink - Whatever you want (9)
  2. Alvaro Soler - La cintura (8)
  3. Lidija Bačič Lille - 3 minute (7)
  4. All saints - Glorious (4)
  5. Luis Fonsi... - Calypso (3)
  6. Pietro Lombardi - Phanomenal (3)
  7. Crvena jabuka - Čuj to (2)
  8. Dan + Shay... - Keeping score (2)
  9. Daughtry - Deep end (2)
  10. Kygo &... - Born to be yours (2)
Podrobnosti

Narodnozabavna lestvica

  1. Potepini - Kako naj ti povem (256)
  2. Pvaninski abuhi - V naročju topline (137)
  3. Ansambel Klateži - Pravi muzikant (53)
  4. Ansambel Vžig - Sine moj oprosti (40)
  5. Ansambel Galop - Novo življenje (30)
  6. Ansambel Jelen - Zakaj si odšla (18)
  7. Zaka pa ne - Bodi in (16)
  8. Ansambel Nalet - Zabava (5)
  9. Hozentregarji - Moja dohtarca (3)
  10. Ansambel Boršt - Tja čez... (2)
Podrobnosti

Glasbene želje