.jpg)
.png)
O napihnjenih zastavah
Ko je v predsedniško palačo prišel lepi Borut, je bila ena od njegovih prvih potez, da je na drogove pred stavbo obesil velikanske zastave. Poprej so zastave sramežljivo plapolale, ko pa je prišel Borut, je namesto starih in majhnih na drogove posadil kot jadra velike barvne plahte, ki so jih njegovi predhodniki uporabljali zgolj ob protokolarnih priložnostih. S tem naj bi se povečala slovenska samozavest, slovenstvo, navdušenje nad zastavo naj bi se preneslo na navdušenje nad državo. To ni edina njegova poteza, povezana z zastavami. Te dni ga lahko občudujemo, kako z zastavo navija na košarkaških tekmah. V pol odprti srajci z zavihanimi rokavi. In drogom. Država ima pač takšnega predsednika, kot si ga zasluži.
Pahor pa ni edini, ki je »odkril« zastavo. Že nekaj let se nad velenjskim gradom po želji župana izmenjujejo različne zastave. Visela je velenjska, pa zastava Kunigudne, še kakšna druga, po novem pa predvsem slovenska. Res je, da so na gradovih nekoč visele zastave, stare litografije to lepo kažejo, a drog na vrhu velenjskega gradu je občutno prevelik, predimenzioniran. Kot da bi grad stal zaradi zastave, ne pa zastava zaradi gradu. V večerno rdečkasti zarji in v rahlem vetriču plapolajoča trobojnica z rdečo signalno lučko na vrhu zgleda zelo … hm, kičasto. Velenjčani so si pač zaželeli veliko zastavo, da bi podobno kot Pahor pokazali, kako veliki in ponosni naj bi bili. Podobno je nekoč razmišljal Nestl Žgank, ki je dal postaviti največji Titov spomenik samo zato, da bi imelo Velenje največjega. In ga tudi ima. Pa kaj.
Pripadnost mestu, državi, naciji se ne razkazuje z velikostjo zastave. Zastave, simboli so le zunanja prezentacija nekih notranjih razmerij. Zastava brez vsebine ne pomeni ničesar. Tudi himna in grb ne. Slovenci in prebivalci Slovenije se bodo počutili kot pravi kritični državljani - ker ravno za to gre, za aktivno državljanstvo – takrat, ko bodo tej državi zaupali in jo soustvarjali. Državljanska in domovinska vzgoja se ne začne pri zastavah, začne se pri slavnem Kennedyjevem izreku, pri prevzemanju soodgovornosti in realni kontroli oblasti. Mahanje z zastavami ni povezano z demokracijo, povezano je z narodnim buditeljstvom, s konceptom iz 19. stoletja. Danes smo leta 2013.
Pozor, nič ni narobe z narodno zavestjo, a ideja, da bo ta nastala, če bomo vihrali z zastavami na športnih prireditvah, če bomo postavljali ogromne plahte pred državniške stavbe, če bodo nad gradovi plapolali simboli državnosti, je zelo naivna. Morda bodo zavest vzbudili uspehi športnikov, pa še to le za nekaj trenutkov, nikakor pa ne predsedniški zastavonoša. Ljudje bodo ob državnih praznikih z veseljem izobešali zastave takrat, ko bodo na svojo državo ponosni. Danes niso.
Največji problem pretiranega napihovanja zastav je v tem, da ko prevelika zastava poči, za njo ostane temna in gluha praznina. Groteskni državniški patos je morda lep, a je hkrati prazen. Največjo državotvornost so letošnje leto pokazali tisti, ki so se na ulicah uprli avtoritarni oblasti, ne pa oni, ki v svojem strankarskem imenu nosijo besedo Slovenija ali pa vihrajo z zastavami. S podobo pač ne spremeniš stvari …
